Koroški plebiscit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Koroški plebiscit (nemško Kärntner Volksabstimmung), ki je potekal 10. oktobra 1920, je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) in Avstrijo po 1. svetovni vojni.

Mirovna pogodba v Saint Germainu z Avstrijo iz leta 1919 naj bi določila mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS. Spor je nastal predvsem zaradi Koroške, katere južni del so leta 1919 sicer zasedle jugoslovanske čete, vendar ob hudem oboroženem odporu krajevnih nemških sil (Abwehrkampf). Pogodba je določila da od nekdanje avstro-ogrske dežele Koroške Jugoslaviji pripadeta Mežiška dolina in Občina Jezersko, pripadnost širšega območja Celovške kotline (Rož, Gure, Celovec, Podjuna in južno pobočje Svinške planine) pa bi določil plebiscit. V ta namen je bilo območje razdeljeno v dve coni. Prva cona (cona A) s središčem v Velikovcu je bila pod zasedbo jugoslovanske vojske. Druga cona (cona B), ki je obsegala Celovec in območje severno od Vrbskega jezera, pa je ostala pod upravo Republike Avstrije. Določeno je bilo, da se plebiscit izvede najprej v coni A, če bo uspešen za jugoslovansko stran, pa še v coni B.

Cona A je bila poseljena pretežno s slovenskim prebivalstvom. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 so Slovenci na tem območju predstavljali skoraj 70 % prebivalstva, dejansko število slovensko govorečih pa je bilo verjetno še precej višje^{[navedi vir]}. Nemško govoreči so bili koncentrirani predvsem v Velikovcu in v nekaterih manjših krajevnih središčih (predvsem Pliberk in Borovlje).

Kljub šestmesečnemu roku, ki ga je določala saintgermainska mirovna pogodba, pa je bil plebiscit izvršen šele 10. oktobra 1920.

Pred plebiscitom sta obe strani izvajali intenzivno propagando. Avstrijska propaganda je poudarjala predvsem ekonomske koristi za ohranitev enotnosti celovške kotline, sklicevala pa se je tudi na koroško deželno zavest in na bratstvo med slovensko in nemško govorečimi prebivalci Koroške. Poudariti je potrebno, da je avstrijska propaganda uporabljala slovenski jezik in zagotavljala, da bo v Republiki Avstriji po plebiscitu užival enakopraven status z nemščino. Jugoslovanska (oz. slovenska) stran je po drugi strana nastopala skoraj izključno z argumenti, ki so poudarjali narodno zavest, in je bila izrazito protinemško usmerjena^{[navedi vir]}. Šele v zadnjih tednih pred plebiscitom se je usmerila tudi h gospodarskim vprašanjem, vendar je bila pri tem precej nespretna. Bolj kot protislovenska je bila avstrijska propaganda antijugoslovanska in je razmere v Kraljevini SHS prikazovala kot kaotične. Za slovensko stran pa bi lahko rekli, da ni znala dovolj izkoristiti politične nestabilnosti mlade avstrijske republike in njenega nezavidljivega položaja v mednarodni skupnosti za svojo propagando.

10. oktobra 1920 je bil izveden plebiscit v coni A. Za Avstrijo je glasovalo 59,1 % (22.055 volilcev), za Kraljevino SHS pa 40,9 % (15.279) volilcev. Glasovi za Jugoslavijo so prihajali večinoma iz južnega brega Drave, a so bili precej razpršeni. Podrobnejša analiza rezultatov pokaže, da je precejšenj del narodno zavednih Slovencev glasoval za Avstrijo.^{[navedi vir]}

[uredi] Viri

• Janko Pleterski, Lojze Ude in Tone Zorn, ur. Koroški plebiscit, Slovenska matica, Ljubljana 1970. (COBISS)
• Luka Sienčnik, Koroški plebiscit 1920, Založba Obzorja, Maribor 1987. (COBISS)

Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.